sneg na prvi adventni večer

rad imam sneg. veliko snega. veliko snega je bel, mehek, varen objem. da postanem snežni angel ali za smučanje.

rad imam snežinke pod oranžno obcestno svetilko, ki se vrtinčijo nad mojim obrazom, padajo na moj jezik, ki ga nagajivo pokažem nebu. zasnežene in mokre lase imam, plašč postaja bel namesto črn, meni pa je lepo, lepo sredi vrtinca.

rad se potem dam dol v tam blizu parkiranem avtomobilu. rad se potem ljubim v tam blizu parkiranem avtomobilu.

na adventni večer gori prva svečka adventnega venčka. tako si želim, tako hočem, da je. čaj diši po toplini zimskega večera (kot bi gorel ogenj v kaminu). zamašek in pol ruma za čaj +. medenjaki so obliti s temno čokolado in se topijo v ustih kot sladki poljubi. najslajši poljubi prihajajo z ustnic.

samo šal sem potisnil globoko v omaro in se pretvarjam sam pred seboj, da sem ga nekam založil in ga ne morem več najti.

nocoj mi je v duši lepo in otožno hkrati. svetlo in temno. toplo in ledeno okoli srca. ko bi samo ena vrata za seboj zmogel zapreti in jih obiti s pozabo. ponovil samo tisto, kar si ti že naredil. in bi bilo vse tako, kot je bilo, preden sem te spoznal.

a že tam, med dvema celinama, te nisem več mogel iztrgati iz srca. tokrat je to samo še za nekaj let bolj nemogoče.

saj niti nočem tega. v nočeh, kot je ta, vem, da nisem več isti kot prej. da so spominjanja, ki morajo biti moja in živeti v meni za zmeraj. da bom radost in bolečino tega, da si (bil) moj, vedno nosil v sebi.

morda je spomin največje prekletstvo in največji blagoslov tega, kar doživljam(o) zdaj. mogoče pa se je med snegom na prvi adventni večer kdove od kod vame spet samo priplazilo tisto varljivo, brezupno upanje.

ali pa si nezavedno želim, da bi mi ostalo vsaj to? prgišče varljivega, brezupnega upanja? skozi vso dolgo večnost?

jutri bo težek dan.

tags: samogovori | intimne izpovedi | o ljubezni | sneg na prvi adventni večer | podobe melanholije | nagejivček