sinoči, v kinu: se res ne boš nikoli več vrnil?
tags: samogovori | intimne izpovedi | o ljubezni | zeleno, ki te ljubim zeleno | krik | kriki in šepetanja | nagejivček
nikoli se nisva kaj dosti pogovarjala o slikarstvu, čeprav bi se rad; verjetno sem ves čas mislil, da je še dovolj časa...
ta slika mi je prišla v misel včeraj zvečer, med gledanjem filma, ob glasbi, ki ni z ničimer spominjala nate, in vendar je, ful.
odgovor na vprašanje pa me je tako zvil, da mi je še danes slabo---
(zeleno barvo sem izbral, ker si mi enkrat pojasnil, da slikarji uporabljajo veliko zelene, preden umrejo... in del mene zagotovo umira sedaj)
pizda, mili, ko bi ti vedel, kako me boliš...
ko bi vsaj jaz lahko tako na glas zakričal! in kričal in kričal, dokler ne bi izkričal iz sebe vse bolečine. ampak najbrž nihče ne more kričati v neskončnost.
(malo me je strah silovitosti teh negativnih čustev, moram jih dati ven, nočem, da me pokončajo do konca)
edvard munch je narisal tudi moj krik.
(zeleno barvo sem izbral, ker si mi enkrat pojasnil, da slikarji uporabljajo veliko zelene, preden umrejo... in del mene zagotovo umira sedaj)
pizda, mili, ko bi ti vedel, kako me boliš...
ko bi vsaj jaz lahko tako na glas zakričal! in kričal in kričal, dokler ne bi izkričal iz sebe vse bolečine. ampak najbrž nihče ne more kričati v neskončnost.
(malo me je strah silovitosti teh negativnih čustev, moram jih dati ven, nočem, da me pokončajo do konca)
edvard munch je narisal tudi moj krik.
