multikulti

Na knjižnem sejmu se srečava dvakrat. Tudi z očmi. Tretjič greva na kavo. V klet, na kavo od sponzorja. Piti kavo iz rdečih papirnatih lončkov se nama zdi kul. Ker imava oba v mislih enako metaforo: naključno srečanje ob cesti od rojstva do smrti.
(temu se ful reživa)

On je pisatelj. Starejši gospod. Za popizdit šarmanten. Tujec.

Raskav, grob moški glas. Rahlo porumeneli prsti. Marlboro light. Medica in rdeče kuhano vino. Ta nališpana stara gospa je svetovna prestolnica knjige, spregovori med snežinkami v rumenih, belih in modrih tonih. Verjetno to pojasni, zakaj je zdaj tu. Na zasneženem trgu pod božičnimi lučkami, ki se prižgejo na dan, ko je bil rojen naš največji pesnik. To je dober znak, reče.

Mesto gledava iz grajske vzpenjače in v sebi nosiva skrito bolečino. On to ve zame in jaz to vem zanj. Brez besed.

Kebab pri Kinoteki je multikulti. V mnogo pomenih. Vzhod sreča zahod, rečem klišejsko. Jaz sem vzhod, ker imam še bolj temne oči kot fant, ki ga prodaja. To ni več kliše.

Na koncu, še ena kava. Coffee to go.

tags: samogovori | intimne izpovedi | o ljubezni | multikulti | podobe melanholije | nagejivček