tisti večer sem od sreče jokal. napisal pesem. nagajivo. prejel pesem v odgovor. prav tako (ali še bolj) nagajivo. z akrostihom. bil naju je en sam smeh.
ni bilo vedno tako.
na prvo miklavževanje, ki ga pomnim, se mi je razkril pravi, resnični parkelj. živ. podoben je bil človeku, a njegova duša je bila sajasto temna, ovita v rezki vonj žvepla. namesto čokoladne figurice mi je podaril kazen, krivično kazen, ker sem, v trdni veri, da delam prav, naredil narobe. narobe zato, ker sem imel rad. ker nisem hotel prizadeti, sem nehote prizadel. ni slišal mojega tihega, z visokim otroškim glasom izgovorjenega pojasnila in ni opazil solz, ki sem jih požiral med besedami, v sebi preveč ponosen, da bi jih pokazal.
(saj sem ti rekel, da vedno vse zajebem, a ne?)
noč sem preklečal na koruzi, pod oknom, za katerim je zunaj padal sneg kakor bele solze z neba. a ni mogel ne izprati krivice ne pobeliti krivca.
za miklavževanje dolga leta nisem hotel niti slišati več. morda bi bilo modro, če bi ostal pri tem.
nocoj jokam iz bolečine.
o, ja, dobil sem parkeljna. nekoč. še vedno ga imam. spet vroče solze kapljajo nanj. le razlogi so drugje.
tags: samogovori | intimne izpovedi | o ljubezni | parkelj | podobe melanholije | nagejivček
