z glavo v mednožju angela.
ko si se iz teme prikradel ti.
(vem, zakaj, ampak to niti ni važno, ker je bil kontekst čisto drug, ne ljubljenje. še manj seks.)
lahko bi bilo celo lepo, če bi bilo prej (pa še takrat sem se v mislih le nekajkrat ljubil s tabo)
jasno, da je šlo vse v maloro, ker so me oblile misli in solze in... in je namesto vrhunca v očeh bila bolečina.
torej sem se odplazil spat, malo objokan, razmišljajoč o dvosmernosti ljubezni.
v ljubezni med mano in tabo. obstaja. še kar naprej.
še vedno čutim, da ti nekaj dajem, ker te imam rad. in kadar dajem, dobivam. vedno je tako.
butastsimali?
mogoče.
(skomig z rameni)
saj je v bistvu vseeno, a ni?
tašen pač sem.
verjamem, da ti je včasih mrzlo za popizdit. takrat te objemam, četudi (morda) ne veš. vem pa jaz!
kdove, koliko let boš pustil iti mimo, da boš to razumel? razumel, da niso bile zgolj besede, da si zares in za vedno del mene in moj?
tags: samogovori | intimne izpovedi | o ljubezni | dvosmernost ljubezni | kriki in šepetanja | nagejivček
