Rade Šerbedžija.
Beskraj emocija. Na odru in tam, kjer sedim jaz. Napol umrem že na začetku:
Ponekad dolazim, ponekad odlazim je tako globoko moja, kot bi pel mene. Raztrga me v hipu, in ves koncert je tako poln moje bolečine, da dvakrat ali trikrat pomislim, da ne bom zdržal, da bom ali zatulil na glas ali pobegnil... in hkrat so vse besede tako resnične in globoko lepe, da komaj diham in niti v sanjah ne morem vstati, kaj šele oditi (verjetno bi se v tem primeru zvil v klobčič pred vrati, zaprl oči, da me ne bi nihče videl, in poslušal in jokal. no, saj približno to počnem tudi v temi dvorane).
Pred nekaj leti sem prebral njegovo avtobiografijo, dotaknil se me je kot nekdo, ki mi je v duši blizu, pa ga zdaj ne doživljam kot pesnika ali kot pevca ali kot igralca (čeprav seveda je vse to je), ampak kot velikega človeka, globokega, toplega, nežnega, ranljivega... živega. In čutim, da je tako prav.
V tem trenutku mi je
Ponekad dolazim ponekad odlazim (naslov sem si zapomnil natanko v obratnem vrstnem redu, kot da je odhajanje zame pomembnejše od prihajanja... saj mogoče pa je) zagotovo ena najbližjih njegovih pesmi. Ampak izbral sem
Ne marim da pijem Vladislava Petkovića - Disa, iz posebnega razloga: ker sem letos tudi sam v nekem trenutku začutil sram, da sem človek. Pravzaprav iz dveh posebnih razlogov: tudi zato, ker sem že kakšna dva meseca vsak dan malo pijan od bolečine.
Danes ves dan razmišljam o
Povratku ratnika... Nikoli nisem bil v vojni, a nedolgo nazaj mi je nekdo v pretrganih stavkih govoril o njej. Slutim, da ne bi moglo nič - prav nič - bolj natančno, bolj do konca resnično zadeti travme
povratka iz rata kot tisti njegov ranjeno grobi,
pusti me da spavam.
(Jaz bi tudi rad spal. Pusti me spati. Prosim. Vsaj eno polno noč.)
tags: samogovori | intimne izpovedi | o ljubezni | ponekad odlazim, ponekad dolazim | Rade Šerbedžija | Vladislav Petković - Dis| Ne marim da pijem |podobe melanholije | nagejivček
