izpovedi

zakaj izpovedi? ker to so. kratke izpovedi o žalosti, bolečini, ljubezni. in hkrati, o lepoti. mojega tipa.

skratka: anatomija moje duše. na kratko, od a do ž.

anatomija
SSKJ: anatomíja -e ž (i), veda o zgradbi telesa živih bitij.
no, tukaj seciram jaz svojo dušo.

bolečina
toliko bolečine je v naju, da včasih ne vem... v bolečini sva se spoznala, se prepoznala, se našla... in šla spet vsak svojo pot nazaj vanjo (tako kaže na mojem kompasu tvoja tišina). v njej sva si (bila) tako blizu, da sem se včasih vprašal, ali se ni morda nekje, nekoč, v nekem davnem vesolju, drobec duše utrgal od tebe in padel v mojo. in je od takrat del tebe v meni za zmeraj.

chiaroscuro
tak je tvoj in moj kozmos. svetlotemen. tako je tvoje in moje srce. svetlotemno. taka sva ti in jaz. svetlotemna. svet pa ni črnobel, veš? samo černobil, včasih.

čustva
čustva vs. razum: pri meni, dvakrat preveč kurčevih čustev in dvakrat premalo jebenega razuma. ja, včasih sem tudi vulgaren.

drevo
raste. moje, zame.

ex
bivši.
ljubimci.
prijatelji.
drugi bližnji.
enkrat si se spraševal, kakšen ex si komu ti. meni, nekdo, ki ga za zmeraj nosim v sebi s toplino. nepozabljiv. ki ga bom imel vedno rad. in tisti, ki si od njega odšel: odsekana veja, ki se še vedno spominja drevesa. zeleni in cveti z njim.

fuk
kadar moški nimajo imen, imam fuk. takrat v neznanih telesih iščem samo pozabljenje.

glasba
ti.

homo
latinsko, človek. recimo.

igra
stara igra z vejicami in besedami:

obesiti, ne odpustiti.
obesiti ne, odpustiti.

mislim, da zame ni velike razlike: če me že nisi obesil (nisem prepričan), si me pa zagotovo odpustil - ne da bi mi odpustil, seveda (in če odpustimo šele, ko pozabimo... potem je vse jasno, kajne? )

ta različica mi je bolj všeč:
obesiti ne oprostiti.

vejico vstavi / postavi sam.

j'accuse
obtožujem vedno samo sebe. tedaj sem videti tak: navzven se smejim, navznoter križam dušo. zadnje mesece se navzven režim kar naprej.

krivda
krivda je zmeraj moja. in križana duša visi. takrat si preprosto želim... ne biti več.

ljubezen
ljubezen je tisto, o čemer vem vse in o čemer ne vem ničesar.

moški
moški so moje ljubezni, moji ljubimci, moje sanje in moje samote. moški so moja življenja in moje smrti. moški so moja moč in moja bolečina, so moje zmage in moji porazi. z njimi se ljubim, nasladno, pohotno, sladostrastno, ljubeče, nežno, predano... seks je po(po)ln. v spolnosti jemljem in dajem vse. kadar imam rad.

nagejivček
nagajivost je moje naravno stanje. kadar ravno ne bluzim, bediram, travmiram itd. čeprav je videti, da to počnem skoz (ampak ne). ali pa ja. samo navznoter, ne tudi navzven. tajnica v službi, starejša, resna gospa, mi pravi sonček.
nagejivček pa zato, ker sem gej (no, torej le sem nagajiv, če sem si izmislil to nagajivo besedo? ;-)

otožnost
črta otožnosti se vleče skozi vse, kar počnem. mogoče zato, ker sem minljiv in smrten. ker je vse okrog mene minljivo in smrtno.

pogrešam
pogrešam tebe, pogrešam tvoje besede, pogrešam tvoje objeme, pogrešam tvoje dlani, pogrešam tvoj stisk, pogrešam tvoje rame, pogrešam tvoj poljub, pogrešam tvoje *, pogrešam tvoj smeh, pogrešam tvoje veselje, pogrešam tvojo solzo, kadar si bil vesel česa od mene, in tvoje solze, pogrešam tvojo žalost, tvojo bolečino, tvojo otožnost (ker si jih delil z mano), pogrešam tvojo pijanost, pogrešam tvojo nagajivost in trenutke, ko se hecaš z menoj, pogrešam tvojo glasbo, pogrešam tvoja razmišljanja, pogrešam tvojo skrb in tvoja črvičenja, pogrešam tvoje prijateljstvo, pogrešam tvojo ljubezen...
in tako dalje in tako naprej. če je še kaj ostalo.

ranjena duša
smeh ranjene duše: včasih se najbolj smejim samemu sebi.
zabrazgotinjenost ranjene duše: kup krast, ki jih lahko znova odlušči že najrahlejši dotik.

samota
včasih sem preprosto rad sam. včasih moram biti sam. celo takrat, kadar me ima kdo rad, kdaj bežim vanjo. ker so plasti duše, ki so samo moje (nekatere od njih sem lahko delil s tabo). moje bolečine so samotni jezdeci. moji strahovi tudi. ubijam jih, utapljam, skušam jih pozabiti. a so neumrljivi, neutopljivi, nepozabljivi. sam na železniški postaji, gledam vlake, ki vozijo mimo, in svoje misli polagam pod njih. sam ob nabrežju reke, pijem, dokler nisem mrtvo pijan. sam v posteljah moških, ki nimajo imen. namesto, da bi pozabil žalosti, pozabljam njih.

šumenje morja
ga slišiš, kako v bolečini šumi, na tvoji obali, sredi tvoje tišine? mene, mene, mene, mene...

tišina
tišina govori. vsaj meni. veliko. morda še preveč, ker najbrž vedno ne slišim in ne razumem vsega pravilno. potem odgovarjam v tišino in pridem do z - zajebem.
sovražim tvojo tišino. na smrt. ker je tako hladno brezbrižna.

upanje
upanje, ki nima konca, ubija...
upanje je prvič postalo brezupno, ko sem spoznal tebe. prej nisem nikdar razumel, da je dar iz pandorine skrinjice lahko tudi prekletstvo. sedaj vem, da upanje ne umre niti, ko postane brezupno, tedaj samo ubija. trpka misel, pod katero se v vsakem trenutku podpišem.

vprašanja
v nočeh priletijo vprašanja, mrhovinarji mojih dni. v ritmu mojega srca z ostrimi kremplji režejo vame. ne zmorem jih odgnati, ni ga orožja, s katerim bi jih pregnal. grizejo me, se zajedajo vame, me črvičijo. ne ubežim jim, ne morem se skriti pred njimi, v temi se modro svetim, kot bi bil strupeno radioaktiven. mrzel, zastrupljen sam s seboj.

zajebem
ko zajebem, zajebem vse - do bridkega konca, vse. kar je, pretežno, zmiri.

žalost
žalost včasih neusmiljeno hodi z(a) mano. recimo, sedaj. ko si (mogoče za vedno) odšel.

tags: samogovori | intimne izpovedi | o ljubezni | podobe melanholije | nagejivček