"Ko se jih spomnimo, se nam zazdi, da vseeno obstaja kaka možnost, da se vkrcamo v ta časovni stroj in se vrnemo v svoja življenja, v življenja naše zgodovine, za en sam dan, kolikor potrebujemo, da se poslovimo in da nas ne muči več to, da smo odšli brez pozdrava."
(Zgodovinska čitanka I, str. 124)
Najprej je bila Mama Leone.
Knjiga, ki zdravi dušo, je rekel. Meni je dala otroštvo, ki ga nikdar nisem imel... mirno, nežno, obkroženo z ljubeznijo in skrbjo... in nostalgijo po takem otroštvu. Zgodba o dečku, ki je visel z glavo navzdol in zaradi drugega dečka ni izgubil ljubezni, je zabrisala mejo med temi čustvi, dokler ni na koncu povsem izginila.
Danes... leži zakopana v predalu moje pisalne mize, skupaj s cedejem in empetriji, ki jih ne morem poslušati, a še manj zavreči. Odprem predal in jih gledam, brezčutne predmete, do roba... čez rob... nabite z mojimi čustvovanji. Pustim bolečini, da se iz svoje majhne, z vseh strani neprodušno zaprte kletke razlije po meni. Pustim vročim solzam, da spolzijo po obrazu. Ne razjokam se, dovolim si samo začutiti okus slanega morja na licih.
Še vem, da si? Še.
Kasneje sem prebral še druge knjige. Zaljubil sem se v prve strani Rute Tannenbaum, nežno poetične kot pod kopreno sanj. Mogoče se sploh lahko rešimo samo v zgodbah (mogoče zato tudi jaz po malem pišem, odkar vem zase). Zaljubil sem se v srce pilota, ki je za minuto prezgodaj vrgel bombo na Sarajevo, in je, brez krivde kriv, odletel v nebo. V neke poljube Gite Danon, čeprav ljubim jaz moške poljube. V Freelanderjevo odisejo skozi prostor in čas. Vse ljubezni so lepe in posebne, ko jih pletejo duše. Mogoče vse drugo sploh niso ljubezni.
Miljenko Jergović, privilegij branja, privilegij pisanja. In, verjetno, življenja.
Sedaj na moji nočni omarici leži Zgodovinska čitanka. Drugi del mi je za droben odtenek bližji kot prvi in sem ga najprej prebral. Skoznjo spoznavam deželo, ki nikoli ni utegnila postati moja, ker sem za to bil premlad. Okušam jo zdaj: v Sarajevu sem kadil Marlboro (zame, sarajevski), se za rojstni dan drl,
bolje biti pijan, nego star (in to tudi mislil), spal z moškim, ki je pil kokakolo iz olimpijskih pločevink in preživel vojno v obleganem mestu... Čeprav brez hrepenenja po svetu, ki je izginil, se tam rad potepam. Mogoče ga imam tudi jaz zapisanega nekje, v nekih davnih, zaspalih genih. Ljudje so drugačni od mene, drugačni kot tisti v njegovih knjigah, in vendar prav taki, ker so vse dobre zgodbe univerzalne.
Edin fuzbala še zmir ne zastop'm ;-)
(If you don't know him by now:
Miljenko Jergović)
tags: samogovori | intimne izpovedi | o ljubezni | Miljenko Jergović | podobe melanholije | nagejivček
